Priznam da sem dolgo časa za tinitus samo slišal. Le nekaj tistih bežnih besed. Na to pa se nisem nikoli kaj preveč osredotočil, saj se mi je vedno zdelo kot nekaj čisto oddaljenega, saj sem si mislil, da je to nekaj, kar doleti starejše. No, ko pa se je to zgodilo meni, pa sem hitro videl, da to sploh ni tako oddaljeno, ter sem lahko ugotovil, kako sem se motil.
Prvič pa sem to opazil po koncertu. Imel sem tisti klasičen občutek, ko ti v ušesih piska. Ker pa sem to pričakoval, saj je bila glasba precej glasna, pa se nisem preveč obremenjeval, ter sem si mislil, da bo to že naslednje jutro minilo. Ko pa sem se zbudil, ter je zvok še vedno piskal v ušesih, me je začelo to malo skrbeti. Še vedno nisem želel delati panike, ter sem počakal še en dan. No tedaj pa sem res videl, da nekaj ni v redu.
Šel sem k zdravniku, saj me je začelo to piskanje že malo skrbeti. Zdravnik je opravil preiskave in pregled, ter mi je nato na žalost rekel, da gre za tinitus. To pa me je kar potrlo, saj sem ugotovil, da je torej res nekaj narobe. Še bolj me je začelo skrbeti, ko mi je rekel, da zdravila za to ni, ter se piskanja ne moraš kar tako znebiti.
Tedaj sem mislil, da se mi bo zmešalo. Nisem si moral predstavljati, kako bom živel s tem piskajočim zvokom v mojih ušesih. Z časom pa sem se navadil kako tinitus obvladovati. Dal sem tudi veliko poudarka na zaščito mojih ušes. Izogibal sem se tišini. Čeprav je to malo čudno, tišina ni tvoj najboljši prijatelj, kadar imaš tinitus. Zato mi je bil kakšen beli šum v veliko pomoč. Na koncertih in hrupnih okoljih pa sem vedno nosil čepke za ušesa.