Ročne ure me nikoli niso posebej zanimale. Vedno sem mislila, da so bolj modni dodatek kot nekaj, kar res potrebuješ, sploh zdaj, ko imaš uro praktično na vsakem zaslonu. A vse se je spremenilo, ko sem za trideseti rojstni dan od sestre prejela darilo, zavito v elegantno črno škatlico.

Notri je bila ročna ura Liu Jo. Zlata, z nežnim leskom in drobnimi kristalčki okoli številčnice. Ni bila kičasta, ampak ravno prav posebna, da sem jo želela takoj nositi. Bila je presenečenje. Nisem je pričakovala, niti je nisem nikoli omenjala, a bila je kot ustvarjena zame.

Najprej sem jo nosila ob posebnih priložnostih. Zdela se mi je prelepa za vsakdan. A z vsakim nošenjem sem jo imela raje, in kmalu je postala del moje dnevne rutine. Vedela sem, da nosim nekaj, kar me spominja na lep trenutek, na gesto bližine in pozornosti.

Liu Jo ura ni le modni kos. Ima pravo težo, lepo stoji na zapestju in ni mi je treba vsakih nekaj dni polniti. Kombiniram jo s čisto preprostimi oblačili, in vseeno vedno dobim kak kompliment. Ena prijateljica me je celo vprašala, če je še kje dobavljiva, ker si zdaj tudi sama želi Liu Jo uro.

Zanimivo, kako en predmet, ki sem ga nekoč videla kot nepotreben, zdaj vsak dan nosim z veseljem. Morda zato, ker ura ni samo ura, je spomin. Spomin na lepo darilo, na trenutek, ko sem se počutila videno in razvajano.

Zdaj, ko pogledam na uro, ne preverjam samo, koliko je ura. Spomnim se, da si je nekdo vzel čas zame. In to šteje največ.

Od takrat dalje sem začela drugače gledati na podrobnosti. Ni mi več vseeno, kaj nosim na zapestju. Ročna ura Liu Jo me je naučila, da je eleganca pogosto v majhnih stvareh. In da pravi kos nakita ni nujno le v bleščicah, ampak tudi v zgodbi, ki jo nosi.…